29. julij 1905 – 29. marec 1958

Maksimiljan se je rodil v Ljubljani. Svojo nogometno pot je začel v dijaškem klubu Hermes. Atletsko grajeni, elastični in neustrašen čuvaj mreže je bil ljubimec navijačev in eden najboljših nogometnih vratarjev v Jugoslaviji med obema svetovnima vojnama. Njegove dobre igre so opazili tudi v najboljšem nogometnem klubu v tedanji kraljevini Jugoslaviji zagrebškem HŠK Gradanskem s katerim je osvojil Jugoslovansko prvenstvo leta 1926 in 1928. Za Jugoslovansko reprezentanco je debitiral 28. oktobra 1925 proti Čehoslovaški. Za reprezentanco je zbral 18. nastopov, zadnjič je branil proti Bolgariji 4. oktobra 1931 na Balkanskem pokalu. Bil je tudi udeleženec poletnih olimpijskih iger v Amsterdamu leta 1928. Bojkot Hrvatov in hrvaških klubov, zaradi preselitve nogometne zveze iz Zagreba v Beograd, ga je  prikrajšal za nastop na prvem SP v nogometu v Urugvaju leta 1930. Leta 1934 je zapustil HŠK Gradanski in se preselil k mestnemu tekmecu HŠK Spartak. Po poklicu je bil šofer, v Zagrebu je delal v mestni službi in bil voznik zagrebškega župana. Po koncu 2. svetovne vojne je bil dve leti trener mladincev Dinama. Umrl je v 52. letu starosti v Zagrebu.

Zanimivosti

Leta 1910 so v Ljubljani dijaki vseh slovenskih srednjih šol ustanovili svoj dijaški nogometni klub Hermes. Dijaški klub Hermes je bil povsem slovenski in je v takratnem občutljivem obdobju slonel tudi na narodni zavesti.

5.junija 1920 je v Ljubljani gostovala olimpijska reprezentanca Francije pod vodstvom Julesa Rimeta, kasnejšega predsednika FIFA. Francozi so zmagali s 5:0, Slovenija pa je pod vodstvom Staneta Pelana nastopila v naslednji postavi: Pelan, Mozetič, Schalcker, Deržaj, D.Zupančič, Birsa, V.Zupančič, Dürschmied, Balinc, Oman in Vidmajer.

Maksimiljan je drugi Slovenec, po Stanku Tavčarju, ki je nastopil za Jugoslovansko nogometno reprezentanco.