Tomaž je bil član alpinističnega odseka Kamnik, leta 1990 je tudi uradno postal alpinist, tri leta kasneje pa je dosegel status alpinističnega inštruktorja in gorskega reševalca. Opravil je okoli 1500 vzponov, od tega več kot 70 prvenstvenih doma in po svetu. Živel je v Kamniku, po poklicu je bil carinik, bil pa je tudi očka dveh otrok. Novembra 2009 se je smrtno ponesrečil med vzponom na Langtang Lirung.

Tomaž je bil preprost in vesel fant, ki je zelo kmalu spoznal, da brez alpinizma ne bo mogel. Ker ni bil človek pravil se je odločil, da bo njegova zgodba samo njegova. Opustil je klasične himalajske odprave in postal sam svoj gospodar (odločil se je za solo vzpone). Ob sebi je zbral ekipo ljudi, ki jim je popolnoma zaupal. Ko je novembra 1999 v solo alpskem vzponu preplezal južno steno Daulagirija (8167 m), je Tomažev uspeh odmeval po celem svetu. Priklonila se mu je vsa alpinistična srenja.

Kmalu po vrnitvi iz Daulgirija se mu je zgodila nesreča pri gradni družinske hiše. Padel je 10 metrov globoko in to na hrbet. Diagnoza: zlom desne stegnenice in zdrobljena leva peta. Sledilo je deset operacij. Doktorji so takrat dvomili, da bo »Gozdni Joža« (kot si je sam rekel), sploh še kdaj hodil. S svojo neverjetno voljo in zagrizenostjo je ponovno vse presenetil . Posledice so kljub vsemu ostale: spodnji sklep na levi nogi ni bil krožno gibljiv, desna noga je bila za dva centimetra in pol krajša, sklep na palcu desne noge je bil trd! Hodil je težje kot plezal. Vendar klic po gorah je bil močnejši od vsega. Tri leta pozneje se je ponovno vzpel na osemtisočaka - Šiša Pangma, (8046 m).

Tomaž je avgusta 2005 med vzponom na goro Nanga Parbat (prvi poskus leta 2003 je opustil zaradi slabega vremena) obtičal v steni na višini 6.000 metrov, kjer je preživel šest dni, rešil pa ga je helikopter pakistanske vojske. Reševalna akcija je bila edinstvena (helikopter je prvič reševel na taki nadmorski višini), saj soTomaža rešili z vrvjo, na kateri je visel vse do pristanka v baznem taboru. Akcija, ki je bila takrat pospremljena s prenosom prek interneta in velikim medijskim pompom, je razdvojila slovensko javnost. Humar se je od takrat v gore odpravljal popolnoma sam in daleč od soja žarometov.

Leto 2009 je bilo usodno. Novembra se je Tomaž pri sestopu iz gore Langtang Lirung (7227 m) v nikoli pojasnenih okoliščinah poškodoval in obležal na gori. Zadnje sporočilo, ki ga je poslal svojemu edinemu spremljevalcem šerpi Jagatu Limbuju se je glasilo: »Jagat, ta je zadnji.« Posebni helikopter švicarske gorske reševalne garde ga je štiri dni kasneje našel mrtvega.

Tomaž je bil oboževen in osovražen, za nekatere heroj za druge norec, vsekakor pa je eden najboljših svetovnih alpinistov vseh časov.

Zanimivosti

Ko je Elizabeth Hawley, eni največjih poznavalk Himalaje in njenih obiskovalcev, pred vzponom na Daulagiri predstavil svoj načrt, je rekla: "Nor je, ampak nikakor ne neumen."

Reinhold Messner je na platnice njegove knjige zapisal: "Humar je eden največjih alpinistov na svetu, njegov vzpon čez južno steno Daulagirija pa ocenjujem kot največje dejanje v zgodovini himalajskega plezanja."

"Spominjam se ga kot človeka izjemnih lastnosti, idealnih za vrhunskega alpinista, kot izjemno čutečega človeka, ki je s svojimi dejanji dejansko premikal meje mogočega v alpinizmu. Kot tak nam bo ostal v najlepšem možnem spominu," je o njemu dejal alpinist Viki Grošelj.

Veljal za človeka, ki je imel ali noro srečo ali pa zveze tam, kjer se jih z denarjem ne da kupiti.

Kot je govoril, je plezal zato, ker je bil samo v steni zares blizu Njemu in ker je zares zadihal šele na 5000 metrih.

Pilota, ki sta rešila Tomaža na gori Nanga Parbat sta prejela častno odlikovanje republike Slovenije.

Film o Tomaževem vzponu - Dhaulagiri express je dobil nagrado festivala v slovaškem Popradu in Zlato kamero v Gradcu za najboljši alpinistični film. Tudi o njegovem vzponu na steno Reticent Wall kalifornijskega El Capitan je bil posnet film. Film Reticent Wall je na mednarodnem festivalu gorniških filmov v Trentu dobil nagrado Srebrni Encijan.

Z nekdanjo ženo Sergejo ima dva otroka, Uršo (rojena leta 1992) in Tomaža (rojen leta 1996)

Na željo družine so ga pokopali na gori Langtang Lirung v Himalaji

Leta 2001 je izdal avtobiografijo z naslovom Ni nemogočih poti. Danes se jo dobi v dopolnjeni izdaji.http://www.humar.com/?viewPage=170

Nagrade in dosežki:

- zlati cepin za vzpon na Ama Dablam (1996)

- slovenski alpinist leta 1996

- 2000, nominacija za zlati cepin za vzpon na Daulagiri (Francija, 1999)

- Bloudkova nagrada (1999)

- častni znak Republike Slovenije (1999)

- encian za življenjsko delo (2000, Trento, Italija), ki ga prejme poleg dveh legend Reinholda Messnerja in Edmonda Hillaryja

- nominacija za zlati cepin za Aconcaguo (Francija, 2004)